PVC okna in vrata

Pod izrazom »počasno kuhanje« razumemo kuhanje v vroči vodi, ki komaj opazno vre, nikakor pa ne sme močno krožiti; popolnoma zadostuje (navadno je to celo najbolje), če znaša temperatura vode (ali kake druge tekočine) stalno nekaj stopinj pod vreliščem. Ker pri počasnem kuhanju ali poširanju, kakor imenujemo ta način kuhanja s tujim izrazom, nastajajo v živilih skoraj enake spremembe kakor pri navadnem kuhanju, ne bomo tu o tem ponovno razpravljali. Poleg počasnega kuhanja poznamo tudi počasno pečenje. Kliknite na povezavo v kolikor vas zanimajo počasi pečena svinjska rebra.

Počasi kuhamo velike ribe, veliko perutnino, šunko in podobno, ravno tako pa tudi majhne ribe, ribje filete, majhne kose mesa in perutnine.

Veliko ribo, kot je losos, krap ali robec, denemo v primerno veliko posodo ovalne oblike, zalijemo z mrzlo vodo ali ribjim zavretkom in pristavimo, da na majhnem ognju počasi zavre in potem komaj opazno vre, dokler se ne skuha. Majhne ribe, ribje filete, kurje prsi in podobne kose denemo v plitvo, z maslom namazano posodo, začinimo, zalijemo z majhno količino tekočine (vina, juhe za kuhanje rib, itd.), pokrijemo s papirjem, pomaščenim z maslom, postavimo v pečico in počasi skuhamo.

Pitano kuro, ki jo nameravamo počasi kuhati, denemo v po velikosti in obliki primerno posodo in jo zalijemo samo s toliko začinjene bele juhe za zalivanje, da kokoš prekrije. Nikakor je ne smemo zaliti s preveč juhe, ker bomo le-to pozneje porabili za omako. Tako zalito perutnino pristavimo, da zavre, in jo potem prav počasi kuhamo do konca. Čas kuhanja je odvisen od vrste mesa.

Medtem ko za ribje filete, kurje prsi in druge majhne kose zadostuje nekaj minut, se mora 2 kg težka pitana jarca kuhati 50-60 minut, 4 kg težka šunka pa 1¹/2-2 uri. Pri počasnem kuhanju moramo gledati, da ne vzamemo nikoli preveč tekočine; majhne kose zalijemo samo z malo vode ali juhe, velike pa s toliko, da so ravno čez in čez prekriti.

DUŠENJE MESA

Dušenje je eden izmed najpogostejših, a hkrati tudi najmanj pravilno uporabljanih načinov pripravljanja mesa za uživanje. Nobena redkost ni, da pride namesto dušene pečenke le porjavel in izlužen kos mesa na mizo. Pri dušenju mesa je skoraj najvažnejše to, da se naredi po kosu lepa, okusna skorja. To dosežemo s tem, da damo meso na zelo vročo mast in ga po vseh straneh, torej tudi na obeh koncih, enakomerno rjavo opečemo. Mast mora biti zelo vroča zato, da beljakovine v površinskih plasteh mesa hitro zakrknejo in se naredi po mesu zaščitna skorja, ki preprečuje izločanje sokov iz notranjosti mesnega kosa.

Če prebirate ta članek potem sklepamo, da ste ljubitelj kuhanja in glede na to, da radi kuhate, vas obveščamo, da je v okviru založbe Didakta izšla nova kuharska knjiga Okusno 3.

Pri opekanju nastajajo snovi prijetnega vonja in okusa, ki se združujejo z maščobo, v kateri se meso peče, in se pozneje, ko prilijemo tekočino, odločijo od dna posode in razpuste. Te tekočine (vode, vina, juhe, omake) prilijemo toliko, da je potopljena v njej približno spodnja četrtina mes-nega kosa. Potem posodo pokrijemo in pustimo, da se pečenka počasi duši v enakomerno vroči pečici.

Pri tem načinu pečenja prevajajo toploto: tekočina, maščoba in para. Vročina le polagoma prehaja v notranjost mesa, zato mesni sok v začetku lahko še prodira skozi celice in se izloča v pečenkin sok. Hkrati toliko ne segreje, da končno vse beljakovine v njem zakrknemo, s čimer je onemogočeno, da vroči pečenkin sok prodira v notranjost mesa, dokler se le-ta polagoma mogočeno obojestransko prodiranje sokov skozi celice. Pečenko v posodi moramo med dušenjem nekajkrat obrniti.